Edini slovenski domobranski kantavtor predstavlja:
pesmi za pripadnike slovenske manjšine v Sloveniji.
Slofurjem in postkomunistom je poslušanje strogo prepovedano!
(Tako, ali tako ne bi razumeli, ker nočejo, ne smejo, ali ne morejo.)
Skratka, takole je bilo:
Prvo pesem sem posnel v torek, 15.12.1981 zvečer v studiu Radia Glas Ljubljane, na Gregorčičevi ulici 5 v Ljubljani, na povabilo novinarja RGL, Primoža Hienga. To je bila pesem "Jožkoti in njihovi nasledniki, ali na napakah se učimo". Takrat sem posnel tudi pesem "Usmerjenčki". Oba posnetka sta verjetno izgubljena, saj bi bilo težko verjeti, da bi obstajala v zaprašenem arhivu takratnega Radia Glas Ljubljane, ki je zdaj balkanoidni Radio Aktual. Pesmi sem posnel sam, ob spremljavi kitare.
Z odločilno pomočjo glasbenega urednika Toma Pirca, je posnetek prišel do takratnega šefa Založbe kaset in plošč RTV Ljubljana Iva Umeka, ki mi je omogočil snemanje v Studiu 14. V začetku leta 1982 sem se tako podal v studio in posnel pesem "Jožkoti in njihovi nasledniki".
Aranžma je prispeval Milan Ferlež Žajfek. Posneli smo celo video, v katerem je Tomo igral direktorja v Ljubljanske banke (ne NLB!) Lepo je bilo....
ZKP RTV Slovenija je tistega leta izdala malo ploščo (singlico) z dvema pesmima, ki sem ju imel priložnost posneti s samimi vrhunskimi glasbneniki, člani Big Banda RTV Slovenija (ki se je takrat imenoval PORL - Plesni orkester radia Ljubljana). Ta Žajfkov aranžma je bil mnogo bogatejši in pesem "Jožkoti", je postala pravzaprav dixieland hec.
V 80-ih letih sem veljal za "mladega perspektivnega kantavtorja", po odsluženem vojaškem roku, sem prišel pa iz Beograda 25. maja 1985 z drugačnimi idejami in kmalu je naneslo tako, da sem bil vedno manj mlad, perspektiven pa sploh ne več. Nekaj priložnosti za nastope so mi na RTV Slovenija še dali, potem so pa uredniki zapopadli poante besedil in so se me odkrižali za vedno. Oni že vedo, zakaj. Jaz pa tudi....
Po mojem velikem navdušenju nad glasbo skupin The Beatles, Queen in Eagles, so me predvsem po snemanju te pesmi, popolnoma prevzeli Ragtime, Blues, Swing in Dixieland. Dixielandarska verzija pesmi je s skrajšanim naslovom izšla leta 2002, na mojem prvem CD-ju, ki sem ga izdal v samozaložbi: NEKAJ RESNIC IN DRUGIH LAŽI. Pesmi za ta CD sem posnel v Studiu 14 in v Studiu 26 na RTV ter v Studiu METRO v Ljubljani. Aranžmaji so bili delo Milana Ferleža in Jožeta Hauka. Založnika seveda zame ni bilo in ker sem snemal na lastne stroške, je trajalo do leta 2002, da sem CD lahko predstavil maloštevilni publiki.
Večkrat se mi je dogajalo, da sem pesmi popravljal, saj nikoli nisem bil povsem zadovoljen z izdelki. Naslov pesmi, ki je pozneje služila za predlogi ali pa inspiraciji pesmi "Šahist" in "Pagat ultimo" se glasi: "Komu to koristi". Tudi dandanes mi kakšen preblisk narekuje spremembno kakšnega besedila in zadnja večja sprememba je doletela pesem "Multi kult" s katero sem sodeloval na prireditvi "Slovenski šanson 2012". Z novim besedilom ta pesem vsekakor ne bi bila sprejeta na natečaju. O tem se lahko prepričate na lastne oči in ušesa.
Po dokaj travmatičnem zaključku projekta RadioDur, se mi je, po sanaciji visokega krvnega tlaka (in še česa) in po zaslugi delovanja v Dixie Šok Bandu - Iztok Pečar, spet začelo bliskati po glavi in z velikim veseljem sem se spravil zlagati nove pesmi. Besedilo pesmi "Čuden patron" je bila izvirno narejeno za pesem Minnie The Moocher Caba Callowaya, ki ga omenjeni bend nikoli ni preigraval, pri pesmi "Moja punca", me je pa inspirirala My Baby Just Cares For Me, Nine Simone..
Po vseh tistih radijskih letih, ko nisem vadil, so moje spretnosti s kitaro seveda vsaj malo nazadovale, zato sem se instrumentalno zanesel na tiste, ki so pri svojem delu neprekosljivi. Moje ubiranje kitarskih strun je zadostovalo za spremljavo pri zlaganju pesmi, za snemanja v studiu je bilo pa preveč površno. Kdo, pri zdravi pameti, bi se pa forsiral v studiu igrati kitaro na svojih posnetkih, če zraven njega stoji Primož Grašič?!
Aranžmaje je prispeval Gregor Forjanič, eden redkih ljudi, ki me razume na več načinov, predvsem pa kar zadeva vsebino pesmi in moje glasbene preference. Kot je pri njih navada, Aleš Rendla, Blaž Jurjevčič in Aleš Avbelj, niso svojega dela opravili zgolj vrhunsko obrtniško, ali celo rutinsko, ampak so v moje pesmi DALI SEBE, kakor se temu reče in jih s tem bistveno oplemenitili, za kar sem jim neizmerno hvaležen.
Skoraj ves čas, predvsem po letu 1985, sem se zavedal, da ustvarjam svoje pesmi predvsem zase in za svoje bližnje ter za nekaj "grešnih" duš, ki jim je moja glasba všeč, predvsem jim pa intelektualni napor, ki je nepogrešljiv pri poslušanju mojih pesmi, ne predstavlja hujšega izziva. Kljub temu, ali pa ravno zato, sem ves ta čas z velikim veseljem scal proti vetru.
:: Telefon: 070 755 226 :: E-pošta: samo@dur.si ::